V okviru ” Kluba staršev” smo se v soboto, 30. oktobra odpravili na nepozabno kulinarično doživetje Brkinov in odkrivali čudovito deželo daleč stran od turističnega vrveža. Kulinarična pravljica je edinstveno kulinarično doživetje Brkinov, kjer smo se med potepanjem po neokrnjeni pokrajini ustavljali na kmetijah in okusili pristne domače brkinske okuse, ki so nam jih pripravili gostoljubni in prijazni domačini. Brkini dajejo odlične pogoje za ekološko živinorejo s predelavo suhih mesnin, tradicionalno sirarstvo, sadjarstvo in žganjekuha. Brkini so dolga desetletja veljali za demografsko ogroženo in gospodarsko zaostalo območje. V primeru turizma se to lahko izkaže kot pozitivno. Neokrnjena narava, prijazni ljudje, številne naravne danosti, bogata kulturna dediščina, vse to je v Brkinih že prisotno.

Pot nas je najprej vodila do Divače, kjer se nam je pridružil naš gostitelj in vodič Andrej. Za nekaj trenutkov se nam je sramežljivo sobotno jutranje sonce skrilo za oblaki in ob cesti se je pojavila prva slana, vendar našega vzdušja to ni pokvarilo. Dobre volje smo prispeli v vas Narin in sicer na Kmetijo odprtih vrat imenovano Pri Petrovih, kjer že dolga leta izvajajo program ”Od zrna do kruha”.Gotovo je bil ta obisk te domačije  nekaj posebnega , kjer smo ob odprtem ognjišču in prasketanju ognja skupaj z domačinko spoznali skrivnosti peke kruha po starem. Vsebuje spoznavanje narave, kulturne in tehnične dediščine, ki se iz našega vsakdana počasi seli v knjižnice. Prijazna domačina sta nam nudila posebno doživetje, ki ga ob prebiranju knjig ni mogoče izkusiti.

Pot nas je vodila naprej po slikoviti pokrajini in prispeli smo v vas Buje v Vremski dolini. Tam domuje družinska kmetija Biščak. Nahaja se v vasi Buje ob reki Reka. Njihova osnovna dejavnost sta pridelava jabolk na integriran način in predelava sadja. Med njihove izdelke spadajo jabolčni kis, sušena jabolka (krhlji), različna žganja, likerji in jabolčna marmelada. Za raznolikost okusov dodajajo tudi zelišča, kot sta čemaž, hermelika in žajbelj. Na kmetiji se trudijo doseči in ohraniti visoko kakovost, zato se redno udeležujejo sejmov, prireditev in tekmovanj, kjer so njihovi izdelki prejeli že vrsto nagrad in priznanj, o čemer smo se tudi sami prepričali v njihovi degustacijskem prostoru, kjer smo tudi okusili vse njihove dobrote.

Naše popotovanje po Brkinih smo nadaljevali proti Škocjanskim jamam, kajti počasi smo že udeleženci občutili lakoto. Zaustavili smo se v samem osrčju Parka Škocjanske jame in pot peš nadaljevali skozi vas Škocjan proti idilični kraški vasici Betanja. Izredno prijazen domačin in lastnik domačije Pr’Betanci – Marko, nas je razvajal z domačimi dobrotami – pršutom, sirom in bakalajem. Seveda se je temu prilegla še dobra kapljica. To je kmetija, katera nudi pristno domače okolje v neokrnjeni naravi Parka Škocjanske jame. Za nekaj trenutkov smo se predajali tudi toplim sončnim žarkom, vendar nas je čas preganjal in z našim vodičem smo se podali novim dogodivščinam naproti.

Polni prijetnih občutkov in dobre volje smo se počasi pričeli vzpenjati na najvišjo točko v Brkinih –  vas Artviže. Vas leži na 787 metrov nadmorske višine. Obiskali smo tudi cerkev sv. Socerba. Nahaja se na razglednem hribu nad vasjo Artviže, ki je s svojimi 817 m najvišji vrh Brkinov. Od cerkve, ki je bila zgrajena v 17. stoletju, se nam odpre lep razgled na Vremščico, Vremsko dolino, Matarsko podolje, Slavnik, ob lepem vremenu pa razgled seže vse do Julijskih Alp, Karavank in Kamniško savinjskih Alp.

Zapustili smo najvišjo točko Brkinov in svojo pot nadaljevali po idilični slemenski cesti s soncem obsijanimi gozdovi polnih zlato-rumenih jesenskih barv do vasi Tatre, kjer nas je pričakal gospodar ekološke kmetije Mahne – g. Marko. Kmetija Mahne je družinska kmetija, ki ohranja tradicijo kmetovanja že peto generacijo. Nahaja se v vasi Tatre, ki leži na slemenu Brkinov, t.j. flišnega gričevja, ki združuje sredozemsko in celinsko podnebje. Nadmorska višina 750 m in ugodna mikroklima pomembno vplivata tudi na kvaliteto vseh proizvodov kmetije. Glavna dejavnost kmetije je živinoreja, in sicer reja govedi sivo-rjave pasme. Pridelano mleko se predela v domači sirarni v kakovostne sire različnih okusov, živali pa so namenjene tako nadaljnji reji kot prodaji. Poleg proizvodnje mleka in mlečnih izdelkov se kmetija ukvarja tudi s pridelavo jabolk, pa tudi z izdelavo jabolčnega kisa in žganja. Kmetija ima tudi precej gozda, zato so v stalni ponudbi tudi drva za ogrevanje različnih kvalitet, poleg tega pa na kmetiji deluje tudi žaga za razrez hlodovine. Vsa pridelava in predelava je vključena v ekološko kontrolo, kar je še en razlog več za stalno in zagotovljeno kakovost. Po kratki degustaciji različnih vrst sirov in jabolčnega soka smo pot nadaljevali skozi idilične vasi Erjavče, Gabrk, mimo največje brkinske vasi Pregarje, Prelože in Čelje do vasi Prem.

Vas Prem je gručasta slemenska vas na severovzhodnem delu Brkinov in ima vse značilnosti brkinske arhitekture. Jedro naselja je pretežno stisnjeno v dveh vrstah na sedlu med gradom na eni in župnijsko cerkvijo sv. Helene na drugi strani slemena. Vas se je najprej razvijala v neposredni bližini gradu, nato se je širila v sklenjeni vrsti proti vrhu vzpetine – proti cerkvi. Ob koncu 18. stoletja se je pričelo naselje širiti v značilnem slogu tudi na južno pobočje, imenovano Rep. Vas se deli na več področij: Pri gradu, V Repu, Pri cerkvi, Preska in Potok ob vznožju slemena. Zaradi arhitekturnih umetnostnozgodovinskih in etnoloških značilnosti je naselje zavarovano kot kulturni spomenik.

Za začetek smo najprej obiskali mogočno cerkev sv. Helene. Po zapisih cerkvene kronike je to že tretja cerkev na istem mestu. Stara cerkev in duhovnija je bila ustanovljena okoli leta 1633, kar nam priča vzidana plošča z grbom plemičev Oberburg. Nad cerkvenimi vrati je letnica dozidave iz leta 1658. Za sedanjo cerkev je bil položen temeljni kamen leta 1866, pod tedanjim župnikom Matejem Frelihom, ki se je lotil zidave velike farne cerkve sv. Helene in jo že v dveh letih z velikimi napori faranov tudi dokončal. Pozidana je v psevdoromanskem slogu z izrazitimi baročnimi značilnostmi. Na glavnem oltarju je slika sv. Helene, delo slikarja P. Kumla iz leta 1856. Ohranjen je le spodnji del tega oltarja, zgornji del pa je bil prenovljen ob gradnji nove cerkve. Cerkev je zelo znana po poslikavah slikarja Toneta Kralja iz leta 1921 v notranjosti cerkve. V stranski niši sta ladji z motivi Marijinega oznanjenja, svetega Cirila in Metoda in drugimi motivi. Pot smo nadaljevali skozi vas in naredili postanek v Ljudski šoli – rojstni hiši Dragotina Ketteja. Za ustanovno leto Ljudske šole na Premu velja leto 1826, ko je na Premu služboval živahni in razgledani duhovnik, vikar Peter Aleš. Premce in okoličane je navduševal za marsikaj, učil jih je sadjarstva in vinarstva ter domačine prepričal tudi o potrebi po ljudski šoli. Ustanovitev premske šole sodi med drugo na Bistriškem, takoj za šolo v bližnjem Trnovem, ustanovljene leta 1814. Prostori šole so bili verjetno pod stavbo premskega vikariata v prostorih današnje ljudske šole. Pritličje stavbe je nudilo učitelju skromno stanovanje, šolarji pa so imeli učilnico v prvem nadstropju. Kronisti premske šole so zapisali, da je bil prvi učitelj J. Pian. Leta 1871 je na Prem prišel učitelj Filip Kette, ki je na Prem prišel s trnovske šole z mlado soprogo Ano Valenčič, Jejčkovo iz Trnovega. Na Premu so se jima rodili štirje otroci. Tretji otrok je bil Dragotin Kette, znameniti pesnik slovenske moderne. Življenje in delo Dragotina Ketteja nam predstavlja njegova spominska soba v Ljudski šoli. Prav tu se zaključi tudi Kettejeva pot – pohodniška pešpot, poimenovana po pesniku Dragotinu Ketteju, ki vodi od Ilirske Bistrice do Prema, pohodnik pa jo prehodi v treh urah.

Nad slikovito dolino reke Reke kraljuje eden starejših gradov v Sloveniji – grad Prem. Žal je bil na dan našega izleta grad zaprt za javnost, tako da smo su ga ogledali samo ob njegovem vznožju. Grad s svojo impozantno arhitekturo in živahno zgodovino priča o strateški pomembnosti teh krajev od antike pa vse do konca 19. stoletja. Danes je grad obnovljen v slogu, ki ga je vanj vnesel zadnji lastnik tržaški zdravnik Bruno Zucculin, ki je leta 1927 kupil grad kot razvalino in si na gradu uredil poletno rezidenco. V virih se grad Prem prvič omenja leta 1213, ko kot priča nastopa devinski ministerial Udo de Prem. Po izumrtju Devinskih v moškem rodu leta 1399 so Prem in njihovo drugo obsežno posest dedovali njihovi sorodniki, gospodje iz švabskega Walseeja. Ko so Habsburžani po izumrtju Celjskih grofov leta 1456 okrepili svojo moč, so bili Walseejci med letoma 1466 in 1472 prisiljeni prodati cesarju Frideriku III. svoje strateško najpomembnejše posesti, Devin, Štivan, Senožeče in Prem. Na začetku 17. stoletja je obnovljeni grad s poroko prešel v last vplivne plemiške rodovine, ki se je v drugi polovici 16. stoletja v sklopu protireformacijskega gibanja na Kranjsko priselila iz Pordenona v Furlaniji. V lasti družine Porcia je Prem ostal vse do leta 1906, ko so posest razprodali na dražbi. Kupil ga je kurat in poznejši župnik v Dolnji Košani Karel Lenassi. Po njegovi smrti je premski grad in dvorec v Senožečah podedovala njegova nečakinja Ana Biščak. Med prvo svetovno vojno so dvorec tako kot številne druge stavbe v zaledju frontne črte zasedli avstro-ogrski vojaki in opustošili njegovo notranjščino. Pravi čudež je, da gradu enako kot dvorca v Senožečah po vojni niso razkrili in podrli.

Leta 1927 je propadajoči grad kupil tržaški zdravnik Bruno Zuccolin in ga v naslednjih letih po načrtih slikarja Maria Lannesa temeljito obnovil in preuredil v svojo letno rezidenco. V njegovi lasti je bil do nacionalizacije po drugi svetovni vojni. Ob vhodu v pritlični prostor pod kapelo je dal vzidati več kamnitih fragmentov grbovnih plošč in sklepnikov ki izdajajo beneško poreklo, s starejšo zgodovino gradu pa nimajo zveze. Takrat so najbrž v zidec arkadne lože v nadstropju vzidali tudi dve kvalitetni konzoli v obliki poznorenesančnih herm, ki sta prav tako prineseni z območja nekdanje Beneške republike.Po vojni je bil grad, tako kot vsi tovrstni objekti, nacionaliziran. Med letoma 1970 in 2008 so na njem potekala večja obnovitvena dela, saj je v povojnem obdobju ponovno močno propadel.

Naše popotovanje se je prevesilo v pozno popoldne in čakala nas je samo še prava ”brkinska” večerja – krompir v kosih z zeljem, zabeljeno z ocvirki, pršutom in klobaso. Za posladek pa pravi domači jabolčni zavitek. Vse to so nam postregli na kmečkem turizmu Janezinovi. Kmetija Jenezinovi se nahaja v vasi Ratečevo Brdo, v občini Ilirska Bistrica, na jugozahodu Slovenije. Domačija leži na nadmorski višini 500 m v prijetnem naravnem okolju, daleč od mestnega vrveža, idealnem za počitek ali razvedrilo. Domačijo Jenezinovi obdajajo travniki, pašniki in gozdovi, ki so odlični za sprostitev in stik z naravo.

Toplina domačinov pa je tista, ki v tej  turistično manj poznani regiji očara vsakega obiskovalca. Brkini se namreč šele v zadnjih letih turistično prebujajo in so zaradi tega ena najbolj neokrnjenih, pristnih regij v Sloveniji. Z zagotovostjo lahko trdimo, da nas je čudovita narava, toplina domačinov in odlična domača kulinarika očarala. Presenečeni smo bili nad dobrotami in odlično ponudbo kmetij ter simpatičnimi domačini. Polni prijetnih izkušenj in dobre volje smo se v večernih urah odpravili proti domu.

Tekst in fotografije: Sadko Mezgec, več fotografij si lahko ogledate v fotogaleriji