V petek zjutraj so se oblaki nekam čudno spogledovali, a smo jih s soncem postavili v red in si pričarali lepo vreme.
Čakal nas je izziv, obisk Velike planine.
Z avtobusom smo se v lepem številu iz Kopra odpeljali do Kamniške Bistrice. Tam smo se najprej ustrezno opremili za hojo v hrib in se odpravili do nihalke, ki nas je peljala kar visoko. Na izstopni točki smo si privoščili fotografiranje razgleda in naših veselih obrazov. Potem smo se sprehodili do sedežnice, kjer so prijazni upravljalci in spremljevalci lepo poskrbeli za varen vstop in prihod na izstopno točko. Potovanje s sedežnico je bilo za nekatere velik izziv, za druge pa prava zabava.
Na vrhu smo se peš odpravili po bolj in manj zahtevnih poteh ter si ogledovali čudovito pokrajino planote. Pozdravili so nas kravji zvonovi, ki so ustvarjali prav posebno melodijo. Pot je vodila skozi pašnike, kjer smo prav od blizu srečali krave in bikce. Ob vrtači smo videli prav posebne planšarske bajte, kjer pastirji od pomladi do jeseni živijo in pridelujejo mlečne izdelke iz mleka njihovih krav.
Na enemu od vrhov se nahaja majhna a prikupna, lesena cerkvica.
Seveda nismo samo hodili, v planinskem domu smo imeli pravo planšarsko kosilo s katerim smo se pokrepčali. Privoščili smo si kavico, smeha in dobre volje.
Čas je hitro minil in morali smo naprej po poti v hrib, ki ni bila prav nič lahka. Vendar naša volja je neomajna in zmoremo tudi take podvige ob podpori drug drugega. V Nihalki so nas pospremili uslužbenci in z nami zapeli vesele planinske pesmi. Utrujeni a zadovoljni smo sedli v avtobus in se odpeljali proti Kopru. Petje in dobra volja so nas spremljali celo pot. Varno smo prispeli v večernih urah in se poslovili drug od drugega.
Seveda smo pred odhodom poskrbeli za upoštevanje PCT predpisov vseh udeležencev.