Po dolgih mesecih karantene smo zopet sedli na avtobus in se z našim šoferjem Edijem odpeljali v Zreče. Snidenje s prijatelji in spremljevalci je bilo prisrčno in veselo. Toliko smo si morali povedati, da je pot minila kot bi mignil. Prispeli smo v lepo majhno vasico Gorenje nad Zrečami na obrobju Pohorja, kjer smo prebivali in od koder smo se vozili na izlete ter spoznavali naravno in kulturno dediščino teh krajev. Naša Darja se je res izkazala. Povsod so nas spremljali lokalni vodiči in nam vse natančno razložili.
Prvi dan popoldne nas je vodič Adi popeljal po zdraviliškem mestu Zreče. Sprehodili smo se okoli Zreškega jezera. Na kavici v Termah smo srečali bodočega zmagovalca oddaje Masteršef Žigo, ki nas je bil iskreno vesel, se z njim slikali in poklepetali.
Naslednji dan dopoldne smo si v Vitanjah ogledali Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, ki nas je prevzel. Stavba muzeja spominja na vesoljsko plovilo. Ogledali smo si Noordungovo bivalno kolo. S simulatorjem letenja z vesoljskim plovilom smo spoznali, kakšno je življenje med poletom v vesolje. Po vesolju smo se sprehodili s pomočjo najsodobnejših tehnologij. V interaktivni sobi smo opazovali vesolje v virtualni resničnosti. Videli smo tudi pravi kamen iz Lune, ki so ga z nje prinesli astronavti.
Popoldne smo se v Žicah preselili v daljno preteklost, v tisoč let star samostan Žičko kartuzijo. V gornjem delu so stoletja živeli menihi, ki so se zapovedali molčečnosti. Večino življenja so bili tiho, le ob določenih dnevih so lahko spregovorili. Sami so si pridelali vse, kar so potrebovali za življenje. Posvečali so se molitvi, branju in pisanju. Ker takrat še niso poznali tiskarskih strojev, so morali vsako knjigo prepisati na roko. Ogledali smo si razstavo in poslušali petje zadnjih kartuzijanskih menihov na Slovenskem, ki še živijo v Pleterjah. Narodno zabavni ansambel je v Žički kartuziji snemal videospot za svojo najnovejšo pesem. Je že tako: kamor pridemo mi, je povsod „žurka“. Vzeli so inštrumente v roke in zaigrali, mi pa zaplesali in zapeli. Enkratno.
V nedeljo je ves dopoldan deževalo, zato smo izkoristili čas za podelitev zahval, pogovore in sprostitev.
Popoldne smo bili že na poti: v živalski vrt v Slovenske Konjice. Vrt je lepo urejen, ima celo pravo gusarsko ladjo. Živali živijo večinoma v paru: aligator in aligatorka, lev in levinja, opica in opičnjak itd.
Zvečer sta nam igrala Domen na harmoniko in Peter na klaviature. Plesali smo in peli.
Pred odhodom domov smo šli dopoldne na Pot med krošnjami na Rogli. Na višini dvajsetih metrov se pot vije kilometer daleč v gozd. Opazovali smo naravo, kot jo vidijo ptice. Povzpeli smo se tako visoko, da so bili vrhovi visokoraslih in vitkih smrek pod nami. Nepozabno.
Na poti domov smo se ustavili v Celju. Polni vtisov in lepih spominov smo odbrzeli domov.
Besedilo: Nives Plahutnik Fotografije: udeleženci seminarja za uporabnike
Kljub temu, da so nam oblaki grozili, se jih nismo ustrašili. Saj vemo, da je vreme naš prijatelj. S tremi kombiji, ob upoštevanju vseh NIJZ priporočil, smo se odpravili na pohod. Seveda nismo samo hodili, ampak tudi počivali, popili kavico, fotografirali, smejali, v glavnem bilo nam je super.
Pohod smo organizirali v sodelovanju z VDC, zato se nas je lahko udeležilo veliko več kot ponavadi, saj smo imeli na razpolago še dva dodatna kombija s šoferjema.
Srečanje s prijatelji je bilo zelo prisrčno. Nekateri se nismo videli že dolgo, zato smo si morali veliko povedati.
Pot nas je vodila ob kraškem robu, ki teče od Trsta do Kvarnerja. Mi smo prehodili del te zanimive pokrajine. Srečali smo plezalce, ki so plezali v črnokalske skale. Na srečo je bilo oblačno in so kače spale. Menda ob sončnem vremenu srečanje s temi plazilci ni izključeno. Bilo je nekaj napornih vzponov, vendar smo jih zmogli, kljub temu da se je pri nekaterih poznalo pomanjkanje kondicije. Karantena pač. Nabirali smo šparglje in cvetje, uživali na ob čudovitih razgledih na Trst in Piranski zaliv. Na koncu poti smo srečali tudi pastirico koz.
Veliko smo fotografirali, da smo ohranili spomin na ta zelo zanimiv pohod. Hvala našemu super vodiču, Alešu Scherianiju, ki nas je varno vodil.
Za ogrevanje si oglejte spodnji kolaž dogodkov ter več fotografij v “fotogaleriji”, kjer za povečanje kliknite na fotografijo.
Praznik dela, toplo sonce, cvetenje rastlin, sprehodi s sladoledom ob morju…. Uživajte vsak trenutek te krasne pomladi! V maju nadaljujemo z našimi aktivnostmi. Dobili se bomo na klubskem in novinarskem krožku, samozagovorniki ne bomo tiho, ter ma fotografsko- pohodniškem krožku kjer bomo na pohodu po prelepem Kraškem robu nekaj detajlov prelili v naše fotoaparate in telefone. Vse bomo počeli ob popolnem upoštevanju priporočil NIJZ. Vljudno vabljeni!
Aprila smo pričeli s fotografskim krožkom. Veliko zanimanje naših uporabnikov je bilo pričakovano vendar zaradi priporočil NIJZ lahko skupina šteje le 10 udeležencev. Mentor Aleš je v četrtek, 22. aprila na fotografski potep popeljal uporabnike s spodnje fotografije. Za začetek so v svoje fotografske aparate in pametne telefone zajeli trenutke ob morju v koprskem zalivu. Naslednjič, to je 22. maja, pa odpotujejo na prelepi Kraški rob. Z nestrpnostjo pričakujemo ogled izbranih fotografij.
Enostavno ne moremo biti doma. Ob upoštevanju vseh napotkov za obvladovanje epidemije se odpravimo ven na zrak. Odločili smo se, da si ogledamo Naravni rezervat Škocjanski zatok. Zaradi pandemije smo organizirali 1. skupino. Z ogledi po skupinah bomo nadaljevali. Naravni rezervat Škocjanski zatok je 122 hektarjev veliko mediteransko mokrišče izjemnega pomena zaradi bogate favne in flore. Škocjanski zatok predstavlja še edini preostali del morskih plitvin, ki so nekoč z vseh strani obdajale koprski otok. Rezervat je v upravljanju Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS). V živalskem svetu po pestrosti najbolj izstopajo ptice, ki so jih na komaj 122 hektarjev velikem območju v zadnjem desetletju ornitologi opazovali 245 vrst, število pa še vedno narašča. To je več kot 60% v Sloveniji opazovanih ptic, ki so tu svoj dom. Drage živalice še pridemo na obisk. Radi se družimo z vami.
In marca se je našel še en prelep, sončen dan. Odločili smo se za rekreacijo na prostrem. Ob prijetnem klepetu, smo prišli do Stadiona Bonifika. Tukaj smo se rekreirali, se nasmejali ter na koncu popili zaslužen napitek. Želja je, da se kmalu ponovno dobimo.
Drugačnost nas bogati z neizmerno srčnostjo in iskrenostjo. Sprejmite drugačnost kot raznolikost, ki bogati človeka.
V nadaljevanju vam predstavljamo osveženi predstavitveni letak našega društva. Obenem se zahvaljujemo vsem staršem in sorodnikom naših članov ter pokroviteljem, donatorjem, sponzorjem, prostovoljcem in posameznikom dobrega srca, ki nam pomagate pri izvajanju naših aktivnosti. Z vašo pomočjo drušvo SOŽITJE OBALNIH OBČIN deluje že več kot petdeset let.
V okviru Obalnega društva Sožitje smo organizirali predavanje na temo »Družinski pomočnik«. Predavanje je vodila ga. Mojca Čavničar, koordinatorka za invalidsko varstvo iz CSD – južna Primorska.
Zaradi priporočil NIJZ smo predavanje organizirali v veliki dvorani KS Semedela, tako da smo vsi udeleženi bili na predpisani oddaljenosti.
Za ohranjanje kakovostnega življenja invalidnih oseb ima institut družinskega pomočnika zelo pomembno vlogo. Na tem področju se že vrsto let ni nič spremenilo zato se starši počutimo zelo nemočni. Imeli smo veliko vprašanj tako glede ureditve našega položaja kakor tudi povišanja nadomestila.
Zahvaljujemo se ga. Čavničar, da nam je odgovorila na večino vprašanj ter nas podrobno seznanila z omenjeno problematiko.
Takoj po novoletnih praznikih smo začeli s pripravo dejavnosti društva, katere se bodo pričele, ko bodo pogoji za to. Nazadnje smo pripravljali razpis »Nacionalnih programov za leto 2021« za vseživljensko učenje in program za ohranjanje psihofizičnega zdravja družin.
Delamo tudi na ostalih načrtovanih aktivnostih društva katere prilagajamo novim pogojem saj jih ne moremo izpeljati kot v prejšnjih letih. Poleg druženj za uporabnike in družine se že pripravljamo na velik dogodek, ki je lansko leto zaradi epidemije odpadel. To je »Festival folklornih skupin«. Upamo tudi, da nam bo omogočeno ponovno delovanje folklorne skupine, pevskega zbora, športnih aktivnosti… Mi smo pripravljeni na nove izzive. Izpeljali jih bomo tako, da se bomo v popolnosti prilagodili novim razmeram.
Pred odhodom domov smo šli dopoldne na Pot med krošnjami na Rogli. Na višini dvajsetih metrov se pot vije kilometer daleč v gozd. Opazovali smo naravo, kot jo vidijo ptice. Povzpeli smo se tako visoko, da so bili vrhovi visokoraslih in vitkih smrek pod nami. Nepozabno.
