Author: Emil Tomažič

V petek zjutraj, 10. septembra smo se dobre volje odpravili na pot proti Dolenjski. V hotelu Šport Otočec so nas zelo prijazno sprejeli in nam razkazali bližnjo okolico z Grajskim vrtom. Na kosilu smo okušali lokalne dobrote in se do dodobra okrepčali. Po popoldanskem počitku je staršem predavala ga. Meta Močnik o novostih o zakonodaji »družinski pomočnik in dedovanje« medtem pa so udeleženci skupaj s spremljevalci iskali »skriti zaklad« v okolici hotela. Po večerji smo se še nekoliko podružili in prijetno zaključili dan.

V soboto dopoldan so se starši udeležili predavanja Marka Tavčarja, na temo »Varna raba interneta in uporaba pametnega telefona“. Ostali smo se odpeljali v Novo mesto na lončarske delavnice in si ogledali obrt čebelarstva. Tam smo iz gline oblikovali vsak po dva izdelka, okušali med, spoznali zanimivo življenje čebel in si privoščili osvežitev na glavnem mestnem trgu. V popoldanskem času smo se udeležili vodenega ogleda gradu Otočec z okolico.

V nedeljo smo se razdelili v dve skupini in se s turističnim vlakcem odpravili v smeri Šmarjeških toplic. Videli smo razgibano gričevnato pokrajino, obiskali naravni termalni izvir Klevevž in Šmarjeto. Obiskali smo tamkajšnjo cerkev in cvičkovo fontano. Popoldan smo se vsi skupaj družili v muzeju Lojzeta Slaka, ki je posvečen njegovemu glasbenemu ustvarjanju in življenju. Interaktivna izkušnja in sicer snemani nastop na odru ob melodijah legendarnih polk Lojzeta Slaka si bomo zagotovo zapomnili, saj je bila najlepša in najbolj vznemirljiva izkušnja tega seminarja. Vse poslušalce smo navdušili z glasbenim talentom.

Po večerji smo imeli evalvacijo vikend seminarja, kateri je sledilo veselo druženje ob harmoniki, igranju tombole, ustvarjanju in lepotičenju.

Zadnji dan, 13. septembra smo obiskali zanimiv grad Struga, kjer nas je skozi zgodbo na humorističen način vodil sam Princ Struga. Razgledali smo se nad okoliškim golf igriščem in se nato odpravili proti hotelu na kosilo. Po kosilu smo se polni vtisov vrnili na obalo.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate v fotogaleriji. Fotografirali: udeleženci seminarja.

V petek zjutraj so se oblaki nekam čudno spogledovali, a smo jih s soncem postavili v red in si pričarali lepo vreme.

Čakal nas je izziv, obisk Velike planine.

Z avtobusom smo se v lepem številu iz Kopra odpeljali do Kamniške Bistrice. Tam smo se najprej ustrezno opremili za hojo v hrib in se odpravili do nihalke, ki nas je peljala kar visoko. Na izstopni točki smo si privoščili fotografiranje razgleda in naših veselih obrazov. Potem smo se sprehodili do sedežnice, kjer so prijazni upravljalci in spremljevalci lepo poskrbeli za varen vstop in  prihod na izstopno točko. Potovanje s sedežnico je bilo za nekatere velik izziv, za druge pa prava zabava.
Na vrhu smo se peš odpravili po bolj in manj zahtevnih poteh ter si ogledovali čudovito pokrajino planote. Pozdravili so nas kravji zvonovi, ki so ustvarjali prav posebno melodijo. Pot je vodila skozi pašnike, kjer smo prav od blizu srečali krave in bikce. Ob vrtači smo videli prav posebne planšarske bajte, kjer pastirji od pomladi do jeseni živijo in pridelujejo mlečne izdelke iz mleka njihovih krav.
Na enemu od vrhov se nahaja majhna a prikupna, lesena cerkvica.
Seveda nismo samo hodili, v planinskem domu smo imeli pravo planšarsko kosilo s katerim smo se pokrepčali. Privoščili smo si kavico, smeha in dobre volje.
Čas je hitro minil in morali smo naprej po poti v hrib, ki ni bila prav nič lahka. Vendar naša volja je neomajna in zmoremo tudi take podvige ob podpori drug drugega. V Nihalki so nas pospremili uslužbenci in z nami zapeli vesele planinske pesmi. Utrujeni a zadovoljni smo sedli v avtobus in se odpeljali proti Kopru. Petje in dobra volja so nas spremljali celo pot. Varno smo prispeli v večernih urah in se poslovili drug od drugega.

Seveda smo pred odhodom poskrbeli za upoštevanje PCT predpisov vseh udeležencev.

Druženje v naravi je vedno lepo!

Zaradi Covid omejitev smo letošnji Občni zbor društva Sožitje obalnih občin izpeljali nekoliko kasneje.

V petek, 9. julija 2021 smo v dvorani KS Semedela sprejeli poročilo o delu v letu 2020, finančno poročilo za leto 2020, poročilo nadzornega odbora in častnega razsodišča. Obravnavali in sprejeli smo tudi program dela in finančni načrt za leto 2021. Želja vseh nas je, da bi  nam razmere dovoljevale izvedbo celotnega načrta.

Pod točko razno nam je Sonja orisala zgodovino folklorne skupine in pevskega zbora ter navedla načrte za naslednje obdobje, tja do leta 2023.

Kljub težkim časom se v društvu borimo premagovati vse ovire. Za nadalnje uspešno delo vabimo, da se nam pridruži čim več novih spremljevalcev. Pričakujemo tudi še večjo pomoč vseh članov društva. Brez dodatne pomoči bomo težko izpolnili vse zastavljene cilje. Naša dekleta in fantje si to zaslužijo.

1

2

3

4

Zapisal: Emil Tomažič      Fotografije: Emil Tomažič in Majda Karer

Po dolgih mesecih karantene smo zopet sedli na avtobus in se z našim šoferjem Edijem odpeljali v Zreče. Snidenje s prijatelji in spremljevalci je bilo prisrčno in veselo. Toliko smo si morali povedati, da je pot minila kot bi mignil. Prispeli smo v lepo majhno vasico Gorenje nad Zrečami na obrobju Pohorja, kjer smo prebivali in od koder smo se vozili na izlete ter spoznavali naravno in kulturno dediščino teh krajev. Naša Darja se je res izkazala. Povsod so nas spremljali lokalni vodiči in nam vse natančno razložili.

Prvi dan popoldne nas je vodič Adi popeljal po zdraviliškem mestu Zreče. Sprehodili smo se okoli Zreškega jezera. Na kavici v Termah smo srečali bodočega zmagovalca oddaje Masteršef Žigo, ki nas je bil iskreno vesel, se z njim slikali in poklepetali.

Naslednji dan dopoldne smo si v Vitanjah ogledali Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, ki nas je prevzel. Stavba muzeja spominja na vesoljsko plovilo. Ogledali smo si Noordungovo bivalno kolo. S simulatorjem letenja z vesoljskim plovilom smo spoznali, kakšno je življenje med poletom v vesolje. Po vesolju smo se sprehodili s pomočjo najsodobnejših tehnologij. V interaktivni sobi smo opazovali vesolje v virtualni resničnosti. Videli smo tudi pravi kamen iz Lune, ki so ga z nje prinesli astronavti.

Popoldne smo se v Žicah preselili v daljno preteklost, v tisoč let star samostan Žičko kartuzijo. V gornjem delu so stoletja živeli menihi, ki so se zapovedali molčečnosti. Večino življenja so bili tiho, le ob določenih dnevih so lahko spregovorili. Sami so si pridelali vse, kar so potrebovali za življenje. Posvečali so se molitvi, branju in pisanju. Ker takrat še niso poznali tiskarskih strojev, so morali vsako knjigo prepisati na roko. Ogledali smo si razstavo in poslušali petje zadnjih kartuzijanskih menihov na Slovenskem, ki še živijo v Pleterjah.
Narodno zabavni ansambel je v Žički kartuziji snemal videospot za svojo najnovejšo pesem. Je že tako: kamor pridemo mi, je povsod „žurka“. Vzeli  so inštrumente v roke in zaigrali, mi pa zaplesali in zapeli. Enkratno.

V nedeljo je ves dopoldan deževalo, zato smo izkoristili čas za podelitev zahval, pogovore in sprostitev.

Popoldne smo bili že na poti: v živalski vrt v Slovenske Konjice. Vrt je lepo urejen, ima celo pravo gusarsko ladjo. Živali živijo večinoma v paru: aligator in aligatorka, lev in levinja, opica in opičnjak itd.

Zvečer sta nam igrala Domen na harmoniko in Peter na klaviature. Plesali smo in peli.

Pred odhodom domov smo šli dopoldne na Pot med krošnjami na Rogli. Na višini dvajsetih metrov se pot vije kilometer daleč v gozd. Opazovali smo naravo, kot jo vidijo ptice. Povzpeli smo se tako visoko, da so bili vrhovi visokoraslih in vitkih smrek pod nami. Nepozabno.

Na poti domov smo se ustavili v Celju. Polni vtisov in lepih spominov smo odbrzeli domov.

Besedilo: Nives Plahutnik
Fotografije: udeleženci seminarja za uporabnike

Kljub temu, da so nam oblaki grozili, se jih nismo ustrašili. Saj vemo, da je vreme naš prijatelj. S tremi kombiji, ob upoštevanju vseh NIJZ priporočil, smo se odpravili na pohod. Seveda nismo samo hodili, ampak tudi počivali, popili kavico, fotografirali, smejali, v glavnem bilo nam je super.

Pohod smo organizirali v sodelovanju z VDC, zato se nas je lahko udeležilo veliko več kot ponavadi, saj smo imeli na razpolago še dva dodatna kombija s šoferjema.

Srečanje s prijatelji je bilo zelo prisrčno. Nekateri se nismo videli že dolgo, zato smo si morali veliko povedati.

Pot nas je vodila ob kraškem robu, ki teče od Trsta do Kvarnerja. Mi smo prehodili del te zanimive pokrajine. Srečali smo plezalce, ki so plezali v črnokalske skale. Na srečo je bilo oblačno in so kače spale. Menda ob sončnem vremenu srečanje s temi plazilci ni izključeno. Bilo je nekaj napornih vzponov, vendar smo jih zmogli, kljub temu da se je pri nekaterih poznalo pomanjkanje kondicije. Karantena pač. Nabirali smo šparglje in cvetje, uživali na ob čudovitih razgledih na Trst in Piranski zaliv. Na koncu poti smo srečali tudi pastirico koz.

Veliko smo fotografirali, da smo ohranili spomin na ta zelo zanimiv pohod. Hvala našemu super vodiču, Alešu Scherianiju, ki nas je varno vodil.

Za ogrevanje si oglejte spodnji kolaž dogodkov ter več fotografij v “fotogaleriji”, kjer za povečanje kliknite na fotografijo.

Praznik dela, toplo sonce, cvetenje rastlin, sprehodi s sladoledom ob morju…. Uživajte vsak trenutek te krasne pomladi!
V maju nadaljujemo z našimi aktivnostmi. Dobili se bomo na klubskem in novinarskem krožku, samozagovorniki ne bomo tiho, ter ma fotografsko- pohodniškem krožku kjer bomo na pohodu po prelepem Kraškem robu nekaj detajlov prelili v naše fotoaparate in telefone.
Vse bomo počeli ob popolnem upoštevanju priporočil NIJZ.
Vljudno vabljeni!

Aprila smo pričeli s fotografskim krožkom. Veliko zanimanje naših uporabnikov je bilo pričakovano vendar zaradi priporočil NIJZ lahko skupina šteje le 10 udeležencev. Mentor Aleš je v četrtek, 22. aprila na fotografski potep popeljal uporabnike s spodnje fotografije. Za začetek so v svoje fotografske aparate in pametne telefone zajeli trenutke ob morju v koprskem zalivu. Naslednjič, to je 22. maja, pa odpotujejo na prelepi Kraški rob.
Z nestrpnostjo pričakujemo ogled izbranih fotografij.