Po dolgih mesecih karantene smo zopet sedli na avtobus in se z našim šoferjem Edijem odpeljali v Zreče. Snidenje s prijatelji in spremljevalci je bilo prisrčno in veselo. Toliko smo si morali povedati, da je pot minila kot bi mignil. Prispeli smo v lepo majhno vasico Gorenje nad Zrečami na obrobju Pohorja, kjer smo prebivali in od koder smo se vozili na izlete ter spoznavali naravno in kulturno dediščino teh krajev. Naša Darja se je res izkazala. Povsod so nas spremljali lokalni vodiči in nam vse natančno razložili.

Prvi dan popoldne nas je vodič Adi popeljal po zdraviliškem mestu Zreče. Sprehodili smo se okoli Zreškega jezera. Na kavici v Termah smo srečali bodočega zmagovalca oddaje Masteršef Žigo, ki nas je bil iskreno vesel, se z njim slikali in poklepetali.

Naslednji dan dopoldne smo si v Vitanjah ogledali Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, ki nas je prevzel. Stavba muzeja spominja na vesoljsko plovilo. Ogledali smo si Noordungovo bivalno kolo. S simulatorjem letenja z vesoljskim plovilom smo spoznali, kakšno je življenje med poletom v vesolje. Po vesolju smo se sprehodili s pomočjo najsodobnejših tehnologij. V interaktivni sobi smo opazovali vesolje v virtualni resničnosti. Videli smo tudi pravi kamen iz Lune, ki so ga z nje prinesli astronavti.

Popoldne smo se v Žicah preselili v daljno preteklost, v tisoč let star samostan Žičko kartuzijo. V gornjem delu so stoletja živeli menihi, ki so se zapovedali molčečnosti. Večino življenja so bili tiho, le ob določenih dnevih so lahko spregovorili. Sami so si pridelali vse, kar so potrebovali za življenje. Posvečali so se molitvi, branju in pisanju. Ker takrat še niso poznali tiskarskih strojev, so morali vsako knjigo prepisati na roko. Ogledali smo si razstavo in poslušali petje zadnjih kartuzijanskih menihov na Slovenskem, ki še živijo v Pleterjah.
Narodno zabavni ansambel je v Žički kartuziji snemal videospot za svojo najnovejšo pesem. Je že tako: kamor pridemo mi, je povsod „žurka“. Vzeli  so inštrumente v roke in zaigrali, mi pa zaplesali in zapeli. Enkratno.

V nedeljo je ves dopoldan deževalo, zato smo izkoristili čas za podelitev zahval, pogovore in sprostitev.

Popoldne smo bili že na poti: v živalski vrt v Slovenske Konjice. Vrt je lepo urejen, ima celo pravo gusarsko ladjo. Živali živijo večinoma v paru: aligator in aligatorka, lev in levinja, opica in opičnjak itd.

Zvečer sta nam igrala Domen na harmoniko in Peter na klaviature. Plesali smo in peli.

Pred odhodom domov smo šli dopoldne na Pot med krošnjami na Rogli. Na višini dvajsetih metrov se pot vije kilometer daleč v gozd. Opazovali smo naravo, kot jo vidijo ptice. Povzpeli smo se tako visoko, da so bili vrhovi visokoraslih in vitkih smrek pod nami. Nepozabno.

 

Na poti domov smo se ustavili v Celju. Polni vtisov in lepih spominov smo odbrzeli domov.

Besedilo: Nives Plahutnik
Fotografije: udeleženci seminarja za uporabnike