Tudi vreme je naš prijatelj. V času pohoda nam je naklonilo kar nekaj sonca, predvsem pa niti kapljice dežja. Takoj smo izkoristili prelepo vreme in se fotografirali pred Vojaškim muzejem Tabor Lokve.
Pot smo nadaljevali do jame Vilenica in nato v Kobilarno Lipica. Prijazna voditeljica nam je pokazala hleve s plemenskimi žrebci, od katerih eden ni bele barve temveč popolnoma črn. Videli smo “porodnišnico” kjer se rojevajo mali žrebički. Rodijo se brez zob in črne barve. Šele kasneje jim zrastejo zobje in dobijo belo barvo (razen prej omenjenega). Konje več let šolajo za dresurno jahanje, nekatere za vprego kočije, nekatere pa za turistično jahanje. V posebnem hlevu ima svojega konja tudi Britanska Kraljica Elizabeth II, katerega je prejela v darilo ob obisku Lipice. Imenuje se Favory Canissa XXII.
Še bi se družili s prelepimi konjički vendar nas je pot vodila v Dolino Marije Lurške. V letih 1848-1875 je kobilarno vodil Karel Grunn, kateri se je hudo bolan zatekel po zdravje prav v dolino, kjer je preživljal cele dneve, dokler ni ozdravel. V zahvalo je dal postaviti kapelo vklesano v naravno steno, s kipom Matere Božje. Tako je postala dolina pravo malo svetišče. Vrstile so se številne čudežne ozdravitve. Zato ljudje množično romajo v ta čudežni kraj.
Počasi smo se odpravili proti domu. Takoj, ko smo sedli v naše kombije je začelo močno deževati.
Hvala vreme, naš prijatelj.
(za povečati fotografijo se z miško postavi nanjo in klikni)
