Pomjan je najvišje ležeča vas sredi Šavrinskega gričevja. Naseljena je bila že pred več tisočletji. V vasi stojita podružnična cerkev Marijinega rojstva iz 15. stoletja in župnijska cerkev sv. Jurija, ki jo je 16. aprila 1222 posvetil škof Absalon. Ob cesti, ki pelje proti Marezigam, so uredili razgledno točko, s katere se nam odpre lep razgled po okoliškem hribovju, morju in seže vse do Alp.
Mi smo prehodili krajšo pot do zaselka z imenom Dilici. Pot k zaselku je le polovično prevlečena z asfaltno prevleko. Sprehod po vrhu slemena je za narave željno oko pravo veselje! Večji del te slikovite ceste obdaja star kamniti zid iz rimskih časov. Ko smo se bližali zaselku, smo dobili občutek, da v njem ni življenja. Zaradi izseljevanja v obalna mesta je nekaj časa zares ostal brez prebivalcev, toda v zadnjih letih začenja ponovno živeti. Naselili so se novi ljudje, obnovili stare domačije in v zaselek pripeljali življenje.
Ena od značilnosti tega kraja je, da je po 2. svetovni vojni v zaselku živelo kar devet policistov (takratnih miličnikov) in še dva rezervista. Tako so bili Dilici v tistih časih gotovo najbolj uniformiran kraj v Istri. Toda do leta 1956 so se skoraj vsi ti čuvaji reda preselili v Koper in v druga obalna mesta.
Ob vstopu v zaselek zagledamo najprej vodnjak, zaščiten s kamnito ogrado, ki je osrednji del zaselka. Od tu je speljana še ozka vaška ulica, ki pelje do nadaljnjih domačij. Žal si nismo mogli ogledati zaselka v celoti, nadaljevati poti proti Fijerogi in naprej na izhodiščno točko – Pomjan, ker je bila ulica zaradi napeljevanja vodovoda razkopana in prehod za nas ni bil mogoč. Po isti poti smo se vrnili na izhodišče našega pohoda – v Pomjan.
Tekst in fotografije: Nives P. Plahutnik
Več fotografij si lahko ogledate v “fotogaleriji”.
